Wood All Good (oz. kako smo bežali pred medvedom)
Biti fotograf je res en tak lep poklic... Naše življenje je precej nepredvidljivo in v večini primerov zelo zabavno. Vsakič sem nekje drugje.
Enkrat držim v rokah novorojeno dete staro le nekaj dni, spet drugič v trdi temi fotografiram poročni par, s pomočjo svetlobe in zvezd.
Velikokrat sodelujem tudi z raznimi ustvarjalci. Tokrat smo z Majo Rajšter, temnolaso lepotičko, posneli nekaj fotografij za ustvarjalca unikatnega nakita, ki deluje pod imenom Wood All Good.
Z Majo je res v užitek delati, ker jo poleg očitne lepote odlikuje tudi inteligenca, smisel za humor in res ni "softič". Ona ne jamra, ona pride in pozira. Nič je ne ustavi. Ne komarji, ne medvedi...
Dobili smo se v Domžalah ob enem luštnem hribčku, v zavetju gozda, saj les je srce nakita, ki smo ga fotografirali.
Wood All Goood je znamka, ki ustvarja čudovit nakit, kot ga lahko vidite na fotografiji. Meni je padel v oko, zaradi teh čudovitih barv in prelivanja. Zdi se mi, kot da je v njih ujet severni sij in ga lahko nosiš na sebi. Res čarobno.
Obstaja pa ogromno variacij, zato je za vsakogar nekaj.
Spodaj vas čaka tudi link, da si lahko pogledate njihovo delo.
Zdaj pa še malo o medvedu:)
Vse je potekalo dobro, postavili smo kader, osvetlili, naredili že večino dela, ko kar na enkrat po hribu navzdol pridirja starejša gospa, zelo hitra za svoja leta. V tistem trenutku izza ovinka priteče še ena ženska in obe dirjata kot za stavo.
V tistem se prva zadere. " A vi veste da gre medved!!!" mi v en glas "Kaj?" Ona švigne mimo nas in za njo se sliši "Do doma bom laufala".
Srce mi začne biti 100 na uro.
Spogledamo se, kot da bi nekdo dal ukaz, vsak zgrabi nekaj od opreme in tečemo po hribu navzdol, v tistem Damir "Katja daj mi fotoaparat, to je medved v naravnem okolju!". Jaz pa stiskam k sebi najino drago mašino, kot dojenčka in mu zabrusim. "Ti nisi normalen, gremo!"
Na srečo so bili avtomobili čisto blizu, na hitro zmečemo v avto vse torbe, stative in opremo. In potem... čakamo. Damir se reži in pravi, da je bila ziher zafrkancija, ampak jaz se še vseeno s strahom oziram naokrog. Gledamo okrog sebe in jaz resnično pričakujem, da bo kot iz filma med nas planil medved (oh ta moja domišlja) ampak medveda od nikoder. Maja in Damir že kujeta načrt, da bi šla pogledati malo višje, če je res tam. V tistem se vklopijo vsi moji materinski nagoni (ki jih ni malo) In seveda čisto po materinsko prepovem komurkoli, kamorkoli, sploh pa k medvedu. Nato zagledamo res staro gospo, ki ji zakličemo, če je kje videla medveda. Gospa zmajuje z glavo in kaže z roko, da nas ne sliši, počasi pride do nas. Še enkrat jo vprašamo, ampak ona pravi, da ni nič slišala da bi kak medved lomastil po gozdu.
Seveda, si mislim, itak da ni slišala, če pa slabo sliši!
V tistem pride mimo moški z ogromnim psom in gre v smeri gozda. Zakličemo mu, da je menda v gozdu medved, gospod brezbrižno skomigne z rameni in reče "Hvala" a se kljub temu s psom odpravita naprej... Jaz razmišljam na glas "No saj če imaš takega psa, se še medveda ni treba bati."
No na koncu smo iz čist radovednosti še malo ostali na parkirišču, medved ni prišel. Nimam pojma, ali je bil resničen ali ne, je pa bil dober adrenalin rush. Vsaj zame:) Konec dober, vse dobro!
